Glavna pot

"Nevem, saj to zdaj sploh ni važno. Daniel ne ve in dokler ne bo vedel, nam ni treba skrbeti," je Julia poskušala pomiriti Alex. Sicer je vedela, da morajo biti previdni tako, da Dan ne bo nič opazil. Ni ji bilo prav, da nekaj skriva pred njim, vendar je imela rada svojega brata, zaradi tega se zdaj pogovarja z Alexandro namesto, da bi jo lovila.
"Kaj, če ste vampirji dolgo izpostavljeni na soncu se upepelite?" Je nekoliko šaljivo vprašala volkodlakinja, saj tega ni ravno verjela. To je bila le stara bajka, najbrž se jim kaj drugega dogodi.

"Ja, dokler ne ve, je vse vredu." se je poizkušala sproščeno nasmehniti, a njen glas je bil še vedno malce zaskrbljen. Ni je toliko skrbelo zase, če bo morala, bo zbežala iz mesta. Skrbelo jo je za Jamesa, ki bi bil zaradi nje lahko v velikih težavah.
"No, upepeljimo se ravno ne. Se pa opečemo zelo hitro in opekline trajajo zelo dolgo časa, najmanjša opeklina ne izgine cel mesec. Opekline tudi grozno bolijo, ves čas in mogoče, če smo na soncu res predolgo potem tudi umremo, a tega ne morem vedeti, ker nisem probala. za opekline pa vem, ker na začetku nisem vedela kaj sem postala in sem šla po soncu. Bolečina je skoraj neznosna, še hujša kot pri preobrazbi." je razložila Alex in nato radovedno pogledala Julio: "Imate tudi vi kakšne take probleme? Je tudi vaša preobrazba tako boleča?"

"Misliš, preobrazba v volkodlaka? Ko te ne kdo ugrizne zelo boli, še posebej, če te pri tem rani," je dejala Julia in se spomnila svojih štirih brazgotin. "Prvo ti ni všeč, da si postal pošast, na to pa se privadiš. Večini postane všeč, tudi meni je.Ko se spremeniš v volka se počutiš čudovito," je dejala rjavolaska ter si spet predstavljala svoje velike bele šape kako tečejo skozi gozd.

"Pri nas pa je ugriz še najmanjša bolečina. Je skoraj kot, da bi te kdo zgolj malce urezal. Potem pa se od mesta kjer je rana širi nečloveška bolečina. Počutiš se kot, da bi gorel. Zaradi bolečine se mnogim začne blesti, a to se zgolj dogaja med preobrazbo. Bolečine ne bom nikoli pozabila in nikoli ne bom pozabila prve stvari, ki sem jo hotela narediti, ko sem postala vampir." je zavzdihnila Alex ob spominu. Bolečine se je še tako živo spominjala, spominjala se je svojih krikov in vedela je, da je moralo Chrisu biti mučno, ko jo je opazoval. Spomnila se je svojih prvih instinktov, hotela je napasti policijo, ki je prišla preiskovati mesto nesreče. Spomnila se je, da jo je skrito v grmovju zadržala zgolj Chrisova roka, saj bi sama napadla vse tiste policiste. Še se je spomnila, kako so zmajali z glavo, ko so našli njeno kri in krvavo sled, ki je vodila v gozd. Sledili so sledi, a niso je našli. vedela je, da so mislili, da je mrtva in včasih je šla obiskati svoj lastni grob. Imela je srečo, da niso objavili njene slike v časopisu, saj bi potem imela probleme. Sreča je bila tudi, da se je njena družina po nesreči odselila in so se meščani pretvarjali, da nikdar ni obstajala.

"Ugriz volkodlaka izjemno boli. Ni tako kot pri vampirjih, da ti le prešpikajo kožo. Si zamisliš ogromnega volka kako te ugrizne s svojimi velikimi ostrimi čekani. Rana od ugriza se zaceli, rane, ki jih s kremplji povzroči volkodlak ko te ugrizne pa za vedno ostanejo," je šepetaje dejala ter se s prsti pomela po štirih brazgotinah na hrbtu. Brazgotine so jo skelele le prve tedne. Popravila si je lase in bila žalostna, saj je oblak zakril svetlo sonce. Utrgala je list z bližnje veje ter ga cefrala. Čakala je, da Alex nekaj reče, saj ona ni vedela kaj naj pove.

"Ja, to je res. Ugriz volkodlaka je izjemno boleč, a vi ne rabite prenašati bolečine še naslednjih štirindvajset ur ali več. Bolečine kot, da bi te kdo pri živem telesu zažgal, le da smrt noče priti." je rekla in zopet je začutila tisti znan občutek, bil je odsev bolečine, ki jo je pretrpela.
"Kako pa deluje pri volkodlakih te vaše preobrazbe? Si zaželite, da postanete volk ali se skoncentrirate? kako to naredite?" je radovedno vprašala, saj ni mogla trpeti, da ni vedela tega. Mogoče je bilo to že v njihovi naravi, mogoče so se kar spremenili kadarkoli so si zažleli. tako je bilo vsaj pri vampirjih, v njihovi naravi je bilo, da napadejo ljudi, zato se je Alex zelo težko zadrževala, da jih ne napade.

"Torej spremeniš se, ko se izjemno razjeziš ali pač, recimo ko želiš nekoga ubiti. Vendar smo volkodlaki skozi čas razvili samokontrolo, tako se lahko zadržimo. Jaz se znam kontrolirati, če pa bi me kaj tako zelo razjezilo ali bi bila na smrt prestrašena bi se spremenila v volka. Če se želiš spremeniti v volka in te ne vodi nagon, si moraš priklicati na plan kako tako močno čustvo kot je strah in jeza. Ko izgubiš kontrolo in se spremeniš v volka postaneš žival, če si jezen ugrizneš, če si prestrašen zbežiš" je dejala Julia. "Če si lačen in se nameniš na lov. Se od lakote spremeniš v volka in se poženeš na lov," je še dodala rjavolaska in se Alexi nekoliko nasmehnila.

"To se sliši zanimivo. Vedno sem oboževala volkove in še vedno se spomnim, ko sem prvič videla enega volkodlaka. Zdi se mi, da sem bila na sprehodu. Volk je bil velikanski in pognal se je v grmovje za mano, kot da nekaj lovi. Šele pred kratkim sem ugotovila, kaj se je zgodilo. Volkodlak je ubil vampirja, ki mi je sledil, zdaj bi bila mogoče mrtva, če ne bi bilo tistega volkodlaka." se je nasmehnila Alex ob spominu, zadnje čase se je vse preveč spominjala reči.
"Vi imate srečo, lahko normalno živite naprej, lahko imate družino..." je zavzdihnila. Nekoč je vedno zatrjevala, da nikdar ne bo imela otrok, ker ne bi imela časa za njih, a sedaj, ko jih ni mogla imeti, je bila zaradi tega malce razočarana. Rada je od daleč opazovala družine, kako se igrajo z majhnimi otroki. Vedno jih je opazovala od daleč, da jih ne bi slučajno napadla. "Poznaš vse zgodbe, ki govorijo o tem, da smo vampirji brez čustev? Želim si, da bi bile resnične." je tiho zavzdihnila Alex, saj so jo čustva zadrževala v mestu. Najhujše je bilo to, da ni hotela nikogar prizadeti, a kaj, ko je vedela, da bo nekoga pač morala prizadeti, ker se ne more razdeliti na dva dela.

"Saj imate tudi vampirji družine. Ok vem, da nisi tako mislila. Ampak, saj imate lahko otroke?" Je vprašala Julia in se zgrozila nad tem na kar je namigovala Alex. Saj so kot mi le, da jih je zadelo drugačno prekletstvo. Ni si mogla predstavljati, da vampirji ne morejo imeti otrok, kar zgrozila se je. Iznad oblakov je spet pokukalo sonce in segrelo njeno kožo. Alex pa je še zmeraj tičala v senci pod drevesom.

"Ja, imamo družine, a to niso prave družine. V naših družinah smo razporejeni ponavadi po partnerjih, saj veš po parih. Tisti, ki nimajo v družini partnerja so ponavadi osamljeni in niso tako navezani na družino, ker se vampirji med seboj ponavadi ne razumemoč. A družine obstajajo tudi zaradi istih ciljev." je rekla Alex, nato pa žalostno sklonila glavo. "Ne, ne moremo imeti otrok. Ne moremo jih imeti, ker sploh nimamo krvi in se ne staramo. Otrok ne bi imel kje za dobivati hrano in ne vem, če bi se sploh staral. V vseh preiskavah kaže, da vampirji nimajo potomcev. A ena izmed legend pripoveduje, da obstaja neka stvar, ki lahko vampirjem pomaga, a problem je, da nihče ne ve kje je to, kar nam lahko to omogoči. Niti nihče ne ve, kaj je to." je zavzdihnila Alex in se spomnila natančno kaj je pisalo: "'...Le ena stvar lahko to spremeni, a za cilj celo telo boli. Boli huje od vsega doslej, tako, da ne išči, ne glej. Predmet željo ti izpolni, a v zameno ti nekaj vzame. Ne išči tega, ne glej, ker potem nikdar ne bo kot prej...'" je zašepetala in nato zavzdihnila: "To povejo o tem predmetu, naj bi bil nevaren in še nekaj je pisalo, ampak si nisem zapomnila kaj."
Vedela je, da tega predmeta nikoli ne bo našla in s tem dejstvom se je skoraj že sprijaznila, a vseeno je včasih pomislila kako bi bilo, če bi ta predmet našla. Potem bi lahko imela tako življenje, kot si ga je želela.

"Ja, če ti svetujejo, da ne išči te stvari, jo jaz ne bi iskala," je dejala Julia, še vedno pretresena od spoznanja, da vampirji ne morejo imeti otrok. "Ti nimaš partnerja v svoji družini?" Je vprašala rjavolaska ter vstala. Pretegnila se je od dolgega sedenja na klopci ter Alexi pomignila naj se spet začneta sprehajati. Zavel je osvežujoč vetrič in listje na vejah je nekoliko završalo. Volkodlakinja je opazovala modro nebo posejano z belimi oblački. Sonce je sijalo na vso moč tako, da se je Alexandra skrila v senco dreves. Na veji nekega drevesa je pela ptica in Juli je z radostjo poslušala njegovo žvrgolenje. Ker jo je obdajala taka preprosta lepota narave se je spomnila na to kako so šli z družino na morje, ko je bila še človek. V tistem trenutku si je zaželela, da bi plavala po slani vodi za njo pa bi bil James, ki bi jo poskušal potunkati. Mati bi se sončila, oče pa bi bral časopis. Spomini na srečne človeške dni so bili zelo boleči, saj je vedela, da tega ne bo mogla nikoli več doživeti. Rada bi bila z Jamesom spet otrok, ko sta bila oba brez nikakršne skrbi.

"Jaz pa jo bom iskala. Ko sem bila človek sem vedno trdila, da ne bom imela otrok, ker so samo v nadlego, saj veš, to sem tudi Jamesu večkrat rekla. Ampak zdaj, ko sem ugotovila, da jih ne morem imet... No, zdaj gledam drugače na stvari. Tudi tisti del z bolečino me ne bo odvrnil od iskanja in vem, da bodo tudi drugi iskali ta predmet, ker nisem edina, ki se tako počuti." je mirno rekla Alex. Bolje je bilo, če je ona občutila bolečino in je drugi niso. Bila je pripravljena na bolečino in posledice, zgolj, da bi dosegla svoj cilj.
Juliino vprašanje jo je malce zmedlo. "Am..." je najprej začela, a se je zamislila. Kaj je bila ona za Chrisa? Vedela je, kaj je on zanjo, a ni vedela kaj je ona zanj. "Ne, jaz nimam partnerja, ampak..." je odvrnila in zopet se ji je zataknilo. Zakaj bi Julii govorila o svojih problemih s Chrisom? Zato, da bi si milila, da ima Jamesa zgolj za zabavo? Ne, ni ji nameravala vsega razložiti, a če bi jo vprašala, potlej ne bi imela veliko drugih možnosti. le upala je lahko, da jo ne vpraša po članih družine.
Zrak je bil svež in sonce je sijalo skozi nekatere veje. Alex je hodila po senci, saj ni hotela imeti opeklin, kot jih je imela, ko je prvič tekala po soncu. Žvrgolenje ptic jo je spominjalo na dobre stare čase, ko se je veselo podila po gozdu skupaj z Jamesom. Spomnila se je, kako je bilo, ko je izvedela, da je vvolkodlak. Ni se ga ustrašila, šaljivo ga je vprašala, če jo bo pojedel in potlej sta se skupaj smejala. Takrat je bilo vse preprosto.

"Aha, že razumem. V tvoji družini je nekdo, ki te dela negotovo v zvezi z Jamesom. Najbrž te je tisti ugriznil," je ugotovila Julia, vendar se ji je zdel precej neproblematičen Alexin problem. "Glej imaš nekega vampirja, ki ti je všeč. Zakaj potem še misliš na Jamesa, če ga pozabiš in on bo sčasoma tebe, se lahko mirno naprej pobijamo. Tako in tako lahko posvojiš otroke, kaj boš iskala tisto stvar," je Alexandri predlagala rjavolaska. "Vem, da ti je težko, ampak po mojem ni tako hudo. Sploh pa James pripada nam volkodlakom, najdel si bo kakšno prijetno volkodlakinjo, ki se bo pridružila Reddovim. Zdaj si vampirka, kaj boš gledala na to, kar se je zgodilo, ko si bila človek. Zagotavljam ti, da bo James pozabil, takoj, ko bo spoznal kakšno volkodlakinjo," je vampirko tolažila volkodlakinja, čeprav se ji je zdelo, da ni uporabila ravno učinkovite tolažbe. James in Alex nista mogla biti skupaj, najbolje bi bilo, če se ločita. Vedela je, da James ne bo pozabil, volkovi so se navezali na svojega partnerja, vendar Alexandra ni bila njegova punca.

"Ne, ne dela me negotovo, samo malo problemov imam z njim. Res me je preobrazil in zato je težko prenašati, da zaradi mene trpi, saj mi je rešil življenje. A po drugi strani, ne morem niti Jamesa pustiti, da trpi. Rekla si, da je depresiven. Predstavljaj si, kaj bi se mu zgodilo šele potem, ko bi izvedel, da sem se odločila za vampirja čez njega. Lahko bi ga uničilo... Vem, da ni tako šibek, a če že sedaj tako trpi, bo potem še bolj, tega pa ne morem dopustiti. In če bi bili sovražniki, misliš, da bi se lahko borila proti njemu?" je obupano govorila Alex in počutila se je nenavadno, brez zraka. Seveda, zaradi stresa je pozabila dihati. Globoko je vdihnila, nato pa nadaljevala: "In človeško življenje je pomembno zame, moja preteklost mi še vedno veliko pomeni. Če samo pomislim, da bi vse izgubila..." je zavzdihnila
"Misliš, da bi normalno živel naprej?" je zaskrbljeno vprašala in upala je, da je ne bi pozabil, a nič ni mogla zagotovo vedeti. je bilo tako narobe, da se ni mogla odločiti koga ima raje? Je bila tako grozna oseba, ker je obema prinašala bolečino?

"Ok, nevem, če bi pozabil, ampak ga bomo pa prisilili, da bo pozabil," je dejala rjavolaska in se zasmejala. Vedela je, da ne bi pozabil, ampak kaj naj ona reče, to je bila njuna odločitev.
"Res nevem kaj naj narediš. Nekateri bi ti rekli, da naj poslušaš svoje srce, ampak ti jaz tega ne bom rekla. Poslušaj svojo pamet, ter tisto kar ti govori nagon," je Alexandri predlagala Juli ter se še drugič nasmejala. Ni vedela, če vampirjem toliko pomeni nagon kot njim volkodlakom.

Skoraj zgroženo je pogledala Julio. kako lahko koga kar prisiliš, da pozabi? To ni bilo prav, to je bilo preprosto kruto. Nič ni odvrnila na njene besed, zgolj zazrla se je v daljavo. Njo bi tudi hoteli prisiliti, da pozabi, a vedela je, da ne bi nikdar pozabila. Njeni spomini bi za vedno ostali v njeni glavi, vedno ko bi kdo omenil kaj podobnega njenim spominom, bi jih zopet doživljala. Še huje je bilo, če je pomislila, kakšni bi bili zadnji spomini na Jamesa, če bi se odločila za Chrisa ali pa bi odšla.
Alex je še vedno zamišljeno zrla predse. Če bi poslušala srce bi se držala Jamesa, a droben košček nje bi hrepenel po Chrisu in vedela je, da ne bi mogla prenašati njegove bolečine. Če bi poslušala pamet, bi se odločila za Chrisa, saj bi tako naredila najbolj varno in premišljeno stvar, a vsak dan, ko bi pomislila na Jamesa bi trpela. Če pa bi poslušala nagon, bi se obrnila in stekla proč od težav, a kaj, ko bi potlej hrepenela po obeh. Položaj je bil grozljiv, zato je pogledala Julio in ji postavila nenavadno vprašanje:
"Kaj bi naredila, če bi se morala odločati med Danielom in naprimer Jamesom? Kaj bi bilo, če bi bil Daniel tvoj nasprotnik in bi bili kakršnikoli stiki prepovedani? In kaj bi bilo če, ne bi mogla trpeti jamesove bolečine? Kaj bi naredila? Bi poslušala svoje srce in opazovala brata kako trpi? Bi poslušala svojo pamet in se izogibala Danielu, zraven pa hrepenela po njem in neprestano razmišljala zgolj o njem? Ali bi sledila nagonu in obrnila hrbet na vse, odšla daleč proč in cele dneve zgolj trpela ob misli na njuno trpljenje?" zavedala se je, da je hotela postaviti zgolj eno vprašanje, a nastalo jih je več. Čeprav je bilo veliko vprašanj je z njimi dosegla bistvo. Tako je bilo pri njej in sedaj je Julio postavila pred odločitev, ki bi jo ona naredila, če bi bila na njenem mestu.

"Huh, to pa so težave. Najbrž bi sledila nagonu. Mi volkodlaki si ne kompliciramo življenj. Tako in tako ne trpim Jamesove bolečine, ne želim jih trpeti, upam tudi, da jih ne bom. Glede na to, da imam jaz rada Daniela in ima on me mene ni nobenega problema. Ja ampak Daniel ne bi bil moj nasprotnik, ker pač je volkodlak in bi se lahko njegovi družini kadarkoli pridružila. James pa ni več otrok, ima svojo glavo in ne potrebuje več moje pomoči. Nevem ravno, če si tak odgovor mislila," je dejala Julia in vedela je, da Alex ni mislila tega. Od poplave vprašanj ni ravno razumela kaj bi ji rada povedala tako, da je povedala kar je mislila.

Alex je zmajala z glavo, seveda, Julia ni razumela. Tuja bolečina je bila njena bolečina. Zavzdihnila je: "Pri tebi je enostavno, ampak mislila sem na to, da če bi bila ti na mojem položaju in bi bil namesto Jamesa Daniel, namesto Chrisa pa James, ker so pri meni tudi taki občutki. Chrisu dolgujem življenje, vleče me pa k Jamesu." je povedala in ni mogla verjeti, da je končno to rekla. Morda ni zgolj čutila to, da dolguje svoje življenje Chrisu, morda je malce več, a ne preveč. Upala je, da se ji na koncu ne bo rabilo odločati med njima, saj si ni mogla dovoliti, da koga razočara.
"Volkodlaki tako ali tako sledite zgolj nagonom, medtem, ko pa si jaz želim čutiti kot človek. Vi ste vsaj še vedno zares živi..." je zavzdihnila, saj svojega srčnega utripa ni čutila že celo leto in ga je vedno bolj pogrešala. To ji je bilo tudi zelo všeč pri jamesu, zraven njega se je počutila kot človek. Počutila se je kot tisto razigrano dekle, ki je nekoč bila.

"Eh, zakomplicirala si si življenje. Če recimo ti ne bi bila vampirka in James ne bi bil moj brat, bi ti rekla, da bodi z njim. Ko pa bi se ponudila prva priložnost bi Chrisu rešila življenje," je dejala Julia in nekoliko žalostno zmajala z glavo.
"Lahko pa bi rekla Jamesu, da pahne Chrisa v prepad, ti pa ga nato s svojimi čudežnimi letalnimi sposobnostimi, ki jih seveda nimaš rešiš," je obrazložila svojo idejo rjavolaska in se zasmejala.
"Ne res nevem kaj naj nardiš, vendar upam, da se boš odločila za Chrisa. Nisem mislila osebno, samo pač pusti raje Jamieja pri miru," je Alexandri svetovala volkodlakinja ter nekoliko šaljivo zarenčala.

"Ja, očitno ne morem zdržati brez, da kompliciram. Če bi bilo tako, da ne bi bila vampirka bi že bilo bolje zate. Je tako?" jo je žalostno pogledala Alex. Ni mogla sprejeti dejstva, da je vsega sama kriva. Za vsako bolečino, za tuje probleme; vse je bilo njena krivda.
"Seveda, ubila bi svojega rešitelja. Oziroma, naročila njegov umor. Če bi že to naročila, tega ne bi naročila jamesu, prenevarno je." je zmajala Alex in se nasmehnila. Nikoli ne bi naročila Chrisovega umora, zakaj bi ga hotela ubiti? Da si še nekaj nakoplje nad glavo?
Alex se je skoraj nasmehnila in nato rekla: "Veš, tudi, če bi se vaša cela družina obrnila proti meni, me ne bi mogli zadržati daleč od Jamesa. To lahko naredi zgolj on sam. Govori z njim, če se odloči, da bo obupal mi bo lažje in tebi tudi, ker ne boš rabila skrbeti. Če se odloči, da me noče več videti, potem boš vesela. Kajne?" jo je s svojim otožnim pogledom prebodla Alex. Si je Julia tako obupno želela, da se James ne bi družil z njo?

"Seveda bom vesela. Pozabiti mora na človeško preteklost. Ne more se posvetiti iztrebljanju vampirjev, vendar se namesto tega zaljublja v stare prijateljice vampirke. Jaz ga ne razumem, starše je pozabil, vse druge svoje sorodnike je pustil za sabo, vate pa je še vedno zaljubljen. Norec," je komentirala Julia ter zmajala z glavo. "On se spominja le tebe. Res je čuden, najboljše bi bilo, da ne bi nikoli prišel v to prekleto mesto," je z mrkim pogledom zamrmrala Julia. Pomislila je na to, da ne bi odšla študirati petja in bi ostala doma. Tako ne bi nikdar postala volkodlakinja, vendar ne bi nikoli spoznala Daniela. Vstop v mesto je imel zanjo dobre in slabe strani, vendar ji ni bilo žal zaradi tega. Smilili so se ji njeni ubogi starši, vendar se je odločila, da ne bo več razmišljala o njiju.

"Jaz bi verjetno morala tudi pozabiti na preteklost. Nekako bi se morala znebiti spominov, a kaj, ko mi toliko pomenijo. Včasih se mi zdi, kot da so bile vse samo sanje." je zavzdihnila. Vedela je, da bi se res morala nekako rešiti svoje preteklosti in začeti na novo. ponujala se ji je priložnost, ona pa je bila kot običajno trmasta in se je držala spominov kot klop. Nenadoma jo je zadelo; spomni se le nje? "Le mene?" je tiho zamrmrala in nato pokimala: "za vse nas bi bilo bolje, če ne bi nikdar prišli sem."
Spomnila se je kaj ji je Julia prej rekla: "Še vedno zaljubljen?!" je skoraj šokirano ponovila, saj ni vedela, da je bil prej zaljubljen vanjo. Vedela je, da mu je bila všeč, a vedno je milslila, da mu je bila všeč kot prijateljica. Začudeno je pogledala Julio: "Že...že prej je bil zaljubljen?..." je malce zajecljala, saj ni vedela, zakaj tega ni sama opazila.

"Ja po mojem ja. Saj ni druge možnosti zdaj, ko je volkodlak se vate ne bi zaljubil. Če ne bi bil od prej zaljubljen vate, bi se mu nekoliko gnusila, čeprav si mu bila prej prijateljica. Ok ne bi se mu ravno gnusila, ampak bi se držal stran od tebe, saj te kot človeško prijateljico ne bi hotel ubiti," je Alexandri razložila Julia in se žalostno nasmehnila. "Nekaterim moje vrste se jim vi gnusite, meni se ne. Niti sovražim vas ne toliko, v užitek mi je loviti vampirje. Če se ne bi pridružila Danielovi družini, mi lov na vampirje ne bi bil v tak užitek. Lahko bi bila celo prijateljica z vami," je dejala volkodlakinja ter se že ob misli na to zgrozila. Iz žepa je izvlekla belo elastiko ter si z njo spela rjave lase v čop. Oblečena je bila v široko zeleno majico in v oprijete bele hlače. Oči si je obrobila z belo barvico tako, da ni izgledala strašna.

Alex je zavzdihnila in zopet sklonila glavo, da so ji temni lasje zakrili obraz. "Zakaj nisem prej opazila?" je zastokala, če bi prej opazila, bi bilo tako enostavno. Zdaj bi bila lahko skupaj in morda bi bila celo volkodlak. Kako grozno si je želela, da ne bi nikoli vozila tistega prekletega motorja. Vsak del nje je hrepenel po človeškem življenju, a zaradi ljubezni do drugih, se ni mogla ničemur odreči, saj ni mogla nikomur nič odvzeti. Samo misel na izbiro pred njo jo je bolela, a sedaj, ko je vedela, da je zamudila priložnost za lahko pot, jo je še bolj bolelo.
"Mogoče bi bilo za vse res bolje, če jaz ne bi obstajala. Vse bi bilo tako lahko, če bi sedaj bila tam, kjer mislijo moji starši, da sem..." je tiho rekla in glas se ji je zlomil. Njena starša sta mislila, da je mrtva in vedno, ko je pomislila na njiju je občutila krivdo. "Mogoče bi morala preprosto oditi..." je skoraj zašepetala. Tega ne bi zmogla, a če bi pomagala vsem okoli sebe bi verjetno to storila. Začutila je, da ji gre na jok, a je solze zadržala. Nikdar ni hotela pokazati tistim, ki ji niso veliko pomenili, svoja čustva.

"Življenje je kruto. a bi se midve kam prestavile ali bova večno blodile po tem parku?" Je Alexandro vprašala Julia, saj se je že začela dolgočasiti, ko je tako postopala po parku. "Lahko bi šli na kavico. Ali pa kam v naravo," je dejala rjavolaska ter se nasmehnila. "Ah, daj no. Dajva se o čem bolj razveseljivem pogovarjat. Tak dolgčas se je pogovarjati o Jamesu in njegovih trapastih problemih," je dejala volkodlakinja in široko zazehala. Hotela je oditi tudi zaradi tega, ker se je sonce skrilo za oblake. "Saj nočem biti nesramna, ampak ti jaz ne morem pomagati. Če pa bi ti lahko pomagala, predvsem glede na to, da bi lahko s tem pomagala Jamieju sem ti na voljo," se je Alexi ponudila Juli.