Kamnita pot

Iz mestnega parka sta se molče odpravili do bližnjega griča, zdaj pa sta vampirka in volkodlakinja hodili po kamniti poti, ki se je vzpenjala prek gričevja. Pot so obkrožali grmi ter redka skrivenčena drevesa. Ker se je bližal mrak in je bilo nekoliko oblačno je lahko Alexandra hodila mirno po potki.
"No meni je zmanjkalo vprašanj in tem za pogovor. Tebe zagotovo kaj zanima o volkodlakih ali čemerkoli s čimer sem jaz povezana," je dejala Julia ter se nasmehnila. Saj ni vedela o čem bi se pogovarjala z Alexo. Ob poti je opazila mnogo zelišč, eni rastlinici pa je tudi utrgala listek in ga mencala med prsti. Povohala je in njene volčjedlačje nosnice je preplavil prijeten vonj. Rastlino je prepoznala kot žajbelj, spomnila se je, kako je bratu zadnje čase kuhala čaje, veliko jih je vsebovalo to zdravilno rastlino.

Alex je sproščeno hodila po poti in si ogledovala okolico. Prikimala je in začela z vprašanji: " Se je težko obvladati, ko si jezna? Je res kar pravijo legende, da se hitro zdravite? Ampak slišala se tudi, da to zdravljenje ne vpliva na poškodbe, ki si jih dobil pred prvo preobrazbo. Je tudi to res?" je z zanimanjem spraševala Alex in se ozrla po nebu, ki je bilo sedaj že temno. Ni ji grozila nevarnost, razen ta, da jo vidi kakšen vampir in jo potem nadere zakaj se tako lepo pogovarja z volkodlakinjo.

((sorry, ni domišljije ))

(sej je kul)

"Ja, se je precej težko obvladati. Sama se kar dobro obvladam, čeprav mi kdaj to ne uspe. Tudi to imaš prav, precej hitro se zdravimo, vendar tiste poškodbe, ki nastanejo pri ugrizu se nikoli ne pozdravijo," je dejala Julia in poskušala odmisliti štiri dolge brazgotine, ki so ji kazile hrbet. "Vse si prav povedala, čeprav resnica boli," je zašepetala Julia in segla k brazgotinam. Veliko časa je upala, da se ji bodo brazgotine pozdravile, vendar ni bilo tako. Daniel je to vedel, vendar je ni hotel seznaniti z resnico. Že tako mu je bilo težko, zaradi tega kar ji je naredil. Najprej je bila jezna na njega, vendar mu je kmalu odpustila. Ni vedela zakaj jo je takrat ugriznil, vendar je vedela, da je bil takrat zelo slabe volje. Ko pa se je spremenil v volka in ni imel več nadzora nad razumom in so njegovim mislim vladali nagoni jo je ugriznil. Da bi te misli pregnala stran je Alexo vprašala: "Pa vi vampirji? Se zdravite hitro?"

"Potem je tudi vam težko in ne samo nam. Pri nas se je težko upreti klicu krvi in nekateri klici so še posebaj močni. Sama sem se do zdaj vedno obvladala, ampak se raje izogibam ljudem, ker jim nočem škoditi. Vi imate vsaj to prednost z zdravljenjem, ker potem ne morate skrbeti. Čeprav naj bi pa bilo tako, da se rane, ki jih dobite od vampirjevega ugriz zacelijo z normalno hitrostjo. je tudi to res?2 je radovedno začela spraševati Alex. opazila je, da je julia segla k brazgotinam na njenem hrbtu. "Dobila si jih pri preobrazbi. Je tako? Od Daniela?" je z lahkoto uganila in jo žalostno pogledala.
"Mi se ne celimo hitro. Pravzaprav se celimo z normalno hitrostjo in za ranami ne ostanejo brazgotine. Razen za ranami vampirskih ugrizov." je razložila Alex in nadaljevala: "Veš, da imamo vampirji v zobeh strup, ki preobrazi ljudi v vampirje. Kajne? No, ta strup pusti sled, ki se je nikoli ne moreš znebiti." je pojasnila in segla k svojemu vratu, kjer je imela komaj opazen ugriz čisto na koncu vratu. Skoraj na rami. Ugriz se ni dobro videl, a bil je malce bolj svetel od njene polti in od blizu se ga je lahko razločno videlo. "To je meni ostalo za spomin na tisto noč." je tiho rekla Alex in zavzdihnila. ne bi potrebovala znamenja za spomin, že samo bolečina se je zarezala globoko v njen spomin.

"Noben vampir me ni ranil ali ugriznil tako, da nevem, če se rane celijo hitro. Vendar ne bi poskušala," je dejala Julia in se zasmejala.
"Da, nam je tudi težko," je nadaljevala rjavolaska ter za trenutek premolknila. "Da res so od Daniela, vendar to ni važno," je Alexi razložila, saj se ni hotela pogovarjat o bolečih brazgotinah. Komaj opazno se je stresla in videla Alexini svetli pikici, ki so bile brazgotine od ugriza.
"Nisem vedela, da imate vampirji strup. Še razcepljen jezik bi vam manjkal in bi bili kače. Ne, saj se hecam," je volkodlakinja v smehu dejala.
"Vem, da ni smešno ampak, če se ne bi smejali, bi bili preveč depresivni," je še dodala in pogledala vampirko v oči.
"Stokrat raje bi imela normalno zdravljenje kot to hitro. Tako se začudim, ko vidim kako se mi koža pospešeno celi. Grozljivo. Pa še v zameno zato, moramo biti brazgotinasti. Kako bedno," je lastno posebnost zaničevala Julia.
Še naprej sta hodili mimo grmičkov po kamniti poti, ker pa je bilo že precej somračno so se začeli oglaševati črički in škržati.

"Škoda, pa bilo bi tako zabavno." se je pošalila Alex in se zasmejala. Julie ne bi poškodovala, pa čeprav večinoma zaradi Jamesa.
"Vsem nam je težko, ampak ti moraš zadržati samo jezo. In vi neprestano poslušate instinkte, jaz pa se jim moram upirati." je s sklonjeno glavo odvrnila Alex in zavzdihnila. Bala se je biti v družbi ljudi, ker jim ni hotela škoditi.
"Ja, kače, ki ljudi popeljejo v skušnjavo. Mogoče bi nam rabile tudi luske in to, da ne bi imeli rok in nog." se je zasmejala Alex. Vedela je, da je verjetno vse bolje od tega življenja. Že res, da je imela mnogo prednosti, a je morala zapustiti svoje prejšnjo življenje in sedaj so jo vlekli proč od vsega kar ji je nekaj pomenilo.
"se popolnoma strinjam." se je nasmehnila vampirka in nato zamišljeno pogledala naokoli: "Najbolj se spomnim moje preobrazbe. zdi se mi, da se mi je večno zažrla v spomin." je rekla in njen glas je postal potrt.
"Ja, mi zavidaš moje počasno celjenje?" se je namuznila.
Poslušala je čričke in se nasmehnila, to so bili zvoki, ki jih je bila zadnje leto najbolj vajena, saj ni mogla spati in si je čas lahko krajšala z opazovanjem narave.

"Če razmišljam kot ti, se imate vampirji, ki se upirate človeški krvi, veliko slabše kot mi volkodlaki. Mja, ne vem ravno, če ti zavidam počasno celjenje, vendar bi mi bilo vseeno bolj všeč, če bi se mi rane počasi celile. Res je izjemno nenavadno, ko moraš to opazovati. Čeprav je tudi prednost. Tako lažje lovimo," je Alexandri razložila Julia ter se zamišljeno zazrla proti nebu. Premaknila je pogled na čudovit razgled, saj sta po kamniti poti prispeli do vrha prisrčnega hribčka. Usedla se je na od sonca, ki je v svojih zadnjih žarkih oddajalo toploto na razgreto zaplato trave. Pogledala je Alexandro in opazila, da kljub svoji mrliško beli polti kaže presnetljivo lepoto.

((Sory, ki sm napisala kratek post, ma nimam dosti časa))

"Ja, se imamo slabše, ker se upiramo temu kar smo. Želim si, da bi se lahko pretvarjala, da sem zgolj človek, a se ne morem, saj moram neprestano paziti na sonce." je žalostno rekla in nato zavzdihnila: "Ne smem se niti zbližati z ljudmi, saj se bojim, da bi jih poškodovala. Niti v isti sobi kot navaden človek ne morem stat, brez da bi se neprestano brzdala." je potožila, saj jo je to motilo. Ni se mogla več družiti z vsemi, ki jih je srečala in to jo je motilo.
"Ja, to je prednost, čeprav je res čudna. Tudi mi imamo prednost, ne rabimo dihati, zato lahko smo pod vodo neomejen čas, a je neprijetno." se je nasmehnila, saj se ji je zdelo to zanimivo. Bila je mrtva, srce ji ni bilo in ni dihala, a vseeno je bila nekako živa, saj je lahko razmišljala in se premikala.