Zapuščena tovarna

V stari tovarni so se zaslišali koraki. Bili so tihi in kmalu se je med starimi pločevinastimi ostanki znašla Alex. To ej bil kraj, kjer je lahko v miru razmišljala in včasih je naletela na kakšnega vampirja s katerim se je lahko pogovarjala. V tovarni je redko srečala kakšnega navadnega človeka ali volkodlaka.
Usedla se je na eno izmed starih škatel in spodvila noge podse. Glavo je naslonila na roke in zamišljeno zrla v tla. Razmišljala je o vsem, kar se ji je zgodilo in kar se ji je še vedno dogajalo. nikomur se ni mogla zaupati, saj se je bala, da bi jo kdo izdal. Zavzdihnila je, ko so ji po mislih švigali spomini. Spomini na jamesa in na Chrisa, oba sta ji spremenila življenje. Oba sta ji ga nekako olajšala in otežila, hkrati. Tiho je zamrmrala: "Chris ali James?" to vprašanje se ji je neprestano pletlo po glavi, ker je bila odločitev pretežka. Ni se zavedala, da jo ko posluša, a ko je naslednji trenutek dvignila pogled, ke zagledala...

((Jane, a se midve poznava?))

Jane je tiho hodila med starimi zarjavelimi stroji in se zdolgočaseno ozirala po zapuščenem, prašnem prostoru. Večkrat je lahko prišla sem, ko je iskala malo zasebnosti in samoto. Sklonila je glavo in zamišljeno hodila, ko je zaslišala šepet. Nedaleč stran je opazila postavo dekleta. Neslišno se je približala in skušala slišati šepet dekleta pred njo. Ni mogla brzdati svoje radovednosti kakor ponavadi, prav tako pa tudi ne svoje nerodnosti. Ravno ko s eje hotela še malo približati dekletu, je močno udarila v nogo enega izmed strojev iz zavpila. Dekle je dvignilo pogled in Jane je zavila z očmi Kako sem lahko tako nerodna? je pomislila, nato pa pogledala dekle. "Oprosti, nisem mogla ne slišati.. oz. nisem želela prisluškovati..." Je začela jecljati, saj se ni želela zapletati v nepotrebne konflikte, še posebej če bi šlo za kakšno svetlostranko.
Malo bolje je pogledala rjavolasko pred seboj in ugotovila, da je ta obraz že nekje videla, a se ga ni mogla spomniti. Mogoče je ena izmed vampirk je pomislila in se nato hitro predstavila "Sem Jane." Ter dekletu ponudila roko.

Alex se je sprostila, dekle je očitno ni slišalo in to je bila prava sreča, saj ni vedela kaj bi se zgodilo, če bi kdo izvedel za njene probleme. "Živjo, sploh te nisem opazila." se je prijazno nasmehnila in nato segla Jane v roko. "Alex." se je predstavila in nato se je naslonila nazaj. dekle je že videla, morda na kakšnem srečanju družin? Seveda, spomnila se je.
"Družina Sain?" je vprašala in si ogledovala dekle, ki je stalo pred njo. "Kaj pa tukaj počneš?" je radovedno vprašala in ni si mogla kaj, da ni občutila zadovoljstva. Imela je družbo, ki bi ji lahko pregnala neprijetne misli.

"Sain, tako je.." Je pokimala in še vedno opazovala Alexandro Kam bi jo dala.. je brskala po spominu, a ker je bilo tako mnogo ljudi na družinskih srečanjih, Jane pa je večino poznala le na videz je odnehala in direktno vprašala "Ti pa si iz družine? Oprosti malo me spomin daje." Se je nasmehnila.
Še sama ni vedela kaj počne tu. Včasih je prišla iskati samoto in se spočiti, a sedaj ji je družba prav ugajala in še bolj, ko je bila prepričana da Alex ni nobena neumna svetlostranka, kajti do teh ni bila popustljiva ali prijazna, včasih je bila celo zelo napadalna.
"No, ponavadi prihajam sem iskati malo miru." Je z nasmehom dejala Alex in dodala "Pa ti? Nisem te še videla tukaj, mora da sva se vedno zgrešili."

"Družina Flint. Saj je vseeno, če se me ne spomneš." se je nasmehnila in preučila Jane, vedela je, da je iz družine Sain, a se ni mogla spomniti kakšna naj bi bila po karakterju. Je bila to tista prejšnja grožnja svetu? Ne, to je bila Beatrice. Potem je to morala biti tista vampirka, ki je rada silila v težave. Ni ji zamerila, tudi sama je zadnje čase silila v težave, a tega na srečo skoraj nihče ni vedel.
"Verjetno sva se res morali vedno zgrešiti. Rada zahajm sem, tukaj lahko v miru razmišljam. To sem tudi zdaj počela, ampak me ne moti družba." se je nasmehnila Alex in vedela je, da je res. Veliko bolje je bilo klepetati z nekom, kot pa razmišljati o težavah.

Jane je rahlo zardela, bilo ji je nerodno, Kako je lahko tako smotana? je pomislila, saj jo je živciralo to, da se ni mogla spomniti iz katere družine je Alex. Res pa je, da se je Jane zadrževala le v krogu svoje družine in se z drugimi ni nikoli spoprijateljevala. A Alex, se ji je zdela kolikor je le mogoče za vampirja dobra oseba. "No, lahko rečeva, da je pri meni isto." Je prijazno dejala in se usedla na staro leseno škatlo poleg Alex. "In, kako si?" Je še dodala ter se razgledala po pustem prostoru.
Bila je še nekoliko nesigurna komu zaupati in komu ne, saj je to bil zdaj vampirski svet, kjer sta jo njena nedolžnost in naivnost le omejevali. Vedela je, da mora postati močna in hladna če želi preživeti v tem okolju, a nekako se je tolažilo z varnim okoljem svoje duržine. Čeprav je bilo vprašanje tudi to, kako dobro in močno se med seboj razumejo posamezni člani.

Alex se je nasmehnila, ko je opazila, da je jane rahlo zardela. Bilo je zanimivo, ko je vampir zardel, nekako bolj naravno, saj se je takrat zavedala, da je v njih vsaj še malo človeka. Sama se Jane ni prav dobro spomnila, a ni je brigalo, samo da je imela družbo. Pokimala je, a ob Janinem vprašanju je njen nasmeh malce zbledel. Samodejno je rekla: "Vredu." nato pa se je ugriznila v spodnjo ustnico. "No, v resnici; grozno." je zatarnala. Seveda ni bila vredu, bila je razpolovljena in tuja bolečina je bila hujša od lastne.
Ni vedela, če lahko jane zaupa, a vedela je, da ne more lagati, saj je bila to ena izmed stvari, ki jih je sovražila in ji niso šle od rok. Poizkušala se je nasmehniti, a ji ni uspelo. zato je zgolj preprosto vprašala: "Kako pa si ti?" Vedela je, da se lahko zgodi, da jo jane začne spraševati o njenih težavah, a to je ni motilo. Želela si je, da bi lahko komu povedala vse svoje težave, a brez da izda natančno s kom ima težave. Upala je, da bo mogoče enkrat dobila mnenje, ki ne bo temeljilo zgolj na tem, da je nekdo volkodlak in nekdo vampir.